Učenje pasjih trikov: Vaja “nos”

S pozitivno motivacijo in uporabo klikerja so možnosti, kaj psa naučiti neomejene. Triki so velikokrat osnova za učenje vaj poslušnosti, so torej  zabavni in praktični. Ljudje so sigurno bolj sproščeni ob kosmatincu, ki dobrodušno ponuja taco ali se prevali na hrbet in je “mrtev”.

Več psa naučimo, bolj je pripravljen sodelovati z nami. Za mladiča ali psa brez predznanja so za začetek priporočljive dinamične vaje, saj so psu bolj zanimive. Ena od takšnih vaj je dotikanje tarče. Učenju s tarčo pravimo tarčenje.

Tarča je naša roka, želimo, da se je pes dotakne z smrčkom. Vajo začnemo učiti doma, v psu znanem okolju. Če je pes ješč, potem za učenje uporabimo kar njegov dnevni obrok, če pa je pes zbirčen jedec, si pripravimo nekaj dišečega (koščki sira, poli salame …). Da psu povemo, kaj nam je všeč oz. za kaj dobi nagrado, pravimo, da ga potrjujemo. Potrdimo ga lahko s klikom ali besedo v trenutku, ko pes naredi, kar želimo, nato vedno nagradimo. Beseda naj bo kratka in rezervirana samo za potrjevanje psa (npr. “ja!”, “tako”, “to!”, “klik”). Vadimo parkrat na dan, po par minut. Ko pes osvoji en korak, gremo na drugega.

1. korak: naučimo vedenje
Psu ponudimo odprto dlan, pet centimetrov od njegovega gobca. Psa bo zanimalo, če imamo kaj v roki – povohal bo roko in se nas dotaknil s smrčkom. Bodimo pripravljeni! V trenutku dotika potrdimo (klik ali beseda) in nagradimo s hrano. Hitro ponovimo. Roka naj bo le par centimetrov stran od pasjega gobca, spreminjamo pa pozicijo – najprej je desno od pasjega gobca, nato levo, potem malo nad njim ipd.

 Najprej je tarča (roka) frontalno in zelo blizu psa  | Foto: Matej Velikonja |

Lego roke spreminjamo in vidimo ali je vaja jasna | foto: Matej Velikonja |

2. korak: vedenje poimenujemo
Ko vidimo, da je psu popolnoma jasno, kaj je potrebno početi, vajo poimenujemo. V trenutku dotika roke, rečemo “nos” (kliknemo) in nagradimo. Spreminjamo lego roke in večamo razmik med roko in psom – na 10, 15, 30 centimetrov. Če povečamo razdaljo in psu ne gre, se moramo vrniti nazaj na krajšo razdaljo! Ves čas hkrati ob dotiku izgovarjamo besedo “nos”.

3. korak: vedenje podaljšujemo
Začnemo podaljševati čas dotika. Malo počakamo, da ima pes nos malo dlje prislonjen ob našo roko preden ga potrdimo in nagradimo. Čas dotika podaljšujemo zelo po malo in postopoma (začnemo s sekundo, dvema).

4. korak: dodamo dinamiko
Psu ponudimo roko, ko se je dotakne s smrčkom, jo z zmerno hitrostjo odmaknemo za 10 centimetrov. Lahko si pomagamo z besedo “nos”, če pes ne sledi roki takoj. Ko se pes uspešno s smrčkom dotakne odmaknjene roke, potrdimo (klik ali beseda) in nagradimo. Naslednjih nekaj dni psa hecamo, da sledi naši premikajoči roki tako da ima nanjo prislonjen smrček. Čas sledenja podaljšujemo, z roko rišemo polkrog okrog sebe, naj se pes navadi krožiti tesno okrog nas, to nam bo prišlo prav pri učenju drugin vaj.

Zaključna koraka pri učenju vsake vaje sta vedno: utrjevanje vaje in ukinjanje nagrade. Psi načeloma sodelujejo doma, kjer se nič bolj zanimivega ne dogaja, zunaj pa z lahkoto najdejo druge zaposlitve. Zato je vajo potrebno utrditi tudi zunaj. Ko pes doma vajo obvlada, ga peljemo nekam ven, kjer ni veliko motečih elementov (jasa v gozdu, prazen travnik v parku) in vadimo. Ko pes vajo tam dobro izvaja, povadimo še v bolj motečem okolju (kjer so ljudje, drugi psi). Ko je vaja utrjena jo postopoma nehamo nagrajevati s hrano vsakič, ko jo pes izvede (vsake toliko pa jo le nagradimo), vedno pa psa besedno pohvalimo. Zunaj lahko nagrajevanje s hrano nadomesti igra – za nagrado psa povabimo v igro vlečenja ali mu vržemo žogo.

julij 2012 za revijo Moj pes