Letos sva se z Larom drugič udeležila največjega evropskega agility tekmovanja za borderske ovčarje. Spet ista pesem – veliko truda in upanja, a manj vidnih rezultatov.
Vidnih pravim zato, ker sva obe leti dosegala fantastične čase, a žal vedno uspela sproducirati tudi kakšno napako… Vseeno sem kar zadovoljna, saj vem, da se nama bo nekoč nasmehnila sreča in bova odtekla hitro in brez napak!
Lani sva kljub neizkušenosti uspela priti v finale BCC 2009, ki sva ga odtekla z drugo najboljšim časom a z dvema napakama – preskočena cona na mostu in rušen predzadnji skok. Drugi čas v finalu se mi zdi velik dosežek in kljub ne-vidnim rezultatom sem lahko samo zadovoljna.
Začela sem popravljati tekoče cone, ki so bile lansko sezono v razsulu in letošnjo sezono tekla brez strahu, da bi na koncu mostu spremenil gibaje in skočil. Delala sva tudi na obratih po conah in ta trenutek se mi zdi, da so cone z obrati celo bolj zanesljive kot cone pri teku naravnost.
Letošnji BCC 2010 je bil bolj uspešen glede na število dobrih, hitrih tekov – a kot zakleto je Lar (v svojem prevelikem intuziazmu) vsak tek rušil eno palico. Cone super, časi super – imela sva najboljši čas v prvem agility teku, tudi v dveh jumpingih sva bila po času med prvih deset (dovolj za kvalifikacijo v finale), a kot že rečeno, vedno je padla točno ena palica! Sva si pa prislužila mesto v slovenski ekipi v finalu, kjer sva, seveda, odtekla z enim rušenim skokom, a tudi z drugo najboljšim časom!
Oglejte si filmček najinih dveh najboljših tekov:
